Rodos 2005
 
Tokrat pa ni šlo zgolj za enodnevni skok. Dolgotrajne priprave so bile pred odhodom v Grčijo. Vse bolj ali manj v stilu, a bo čas za kaj tekage ali ne. Trije kandidati: Tomo, Pero in jaz. Žal je Pero obvisel v bolnici in bil z nama na poti v zelo rednih SMS-ih. Potovanje je ostalo zgolj na nama dvema - ustaljen par. Seveda zaradi te kombinacije je bilo že vnaprej znano, da veter BO.. Čeprav bi oba raje videla tudi kakšen brezvetroven dan in Perotovo družbo... Eno mesto je bilo prazno, tako nama ni ostalo drugega, kot da ga zapolniva s štoparkami!  Ne ne, nobene nisva ujela. Kot so nama povedale, s takimi 'pokvarjenimi starci' ni za okrog hodit. Je pa lepo, da ima človek cilje na tako dolgi poti. In najini so bili: veter, sonce, val, veter, veter, veter .... Ok, mogoče bi našla kakšen prostor tudi za štoparko, če bi bila seveda voljna kuhati in pomivati posodo. Pot in priprave: doma smo moj surf-mobil (toti-mobil) naložili na polno, malo počez in pokoci, pa še hladilnik do vrha in ogromno vode in sokov. Slednje je zmanjkalo že tretji dan. Torej na pot v Grčijo: čim več vode in sokov!! Predvsem vode. Da je bil avto naložen do vrha, sva opazila šele na slovensko-hrvaški meji: 'Dal nije to malo previše??'.. 'Hmm.. saj je do špeglov, al ni? ' .. Stavek očitno ni bil v redu, kajti bila sve že skoraj na pol poti domov. Kar nekaj pregovarjanja je bilo potrebno, da naju hrvaški policaj ni poslal kar nazaj. 'Pa pazita što radita na avtoputu..' .. Ja ja, gas do 'daske' skozi Hrvaško!! To bova delal in nič drugega. Potovanje po Hrvaški dooolgčas. Za volanom Tomo, z GPS sem se pa igral jaz. Zelo priročno, točno sva vedela, kje sva. Če bi nama crknil avto, bi bilo vsaj 10 satelitov z nama. To bi pa bilo po moje tudi vse. GPS je zakon, kar sva spoznala pozneje, ko sva kar na priporočilo satelitov v Grčiji zavila s poti - privarčevala nekaj kilometrov in časa ter videla notranjost Grčije. In prišla direkt v Atene.. Ne ne, tako gladko pa ni šlo. Najprej srbska meja, kjer sva se lepo popeljala okrog carinika (ker on okoli naju peš ni mogel .. he he.. scena), potem pa hitro prvi tank nafte na poti. Tomo 'svetski čovjek' mi je že doma kazal zlato kartico.. Da on bo pa sploh car, ker itak hodi z 'zlato' spat. In tako prva črpalka: 'Dal možemo platiti sa Eurocard?'. Kot da sva z lune padla.. Valjda ne. Oni dve pumpici, in majhna kolibica. Saj sploh vprašanje, če je telefon, a Tomo s kartico. 'Sledeča crpka, odprilike 15 km dalje..' In tako v tem stilu vsaj tri črpalke. Končno ena: 'Može može, Euro, Visa, Diners... ali nafte nema.' .. hm .. Kaj hitro se je najino vprašanje iz 'možemo platiti' spremenilo v 'ima nafte???'.. Ostalo je že skoraj trenutna slo-surf zgodovina: dva slovenska bumbarja 5 ur iščeta po Beogradu nafto. Ne moreta naprej, ne moreta nazaj, vsaj 10 satelitov s prstom kaže nanju - kako čakata na nafto. Najprej povpraševanje po uradni poti.. potem siva ekonomija.. potem na črno (kjer sva dobila ponujeno nafto, samo nisva imela ... , da bi šla 'tamo na jedano dvorište'). Dokler nama dobra vila (ta je bila vedno z nama) ni namenila prijaznega domačina. Najprej klepet, kako je 'bilo u ratu', pred njim in po njem. Potem seveda debata okoli deklet. Stavek, ki nama je zaznamoval potovanje: 'Pa ima ovdje puno riba, a nema ko da jih ... . A nafte nema.' He he he.. Tip to tako hladno razlaga in sploh ne opazi dolgonoge blondinke, ki mu čisti šipo na avtu.. Kakorkoli, po eni uri 'ratovanja i ribovanja' preide tudi pogovor na nafto, ker tako čakati, a nafte ni,  to se res ne spodobi. Ko se tudi domačin naveliča najinega pametovanja in čakanja na nafto, pa še na zmenek mora čez par minut, končno reče: 'Ajmo momci, idemo mi do jedne crpke, tamo 99 posto ima nafte.. nije daleko, 3 km'. Rečeno storjeno, pridemo tja, nafte kolikor hočeš, eurocard in druge kartice 'zbog tehničkih problema' ne delajo. Ampak koga to zanima. 'Nek vam je sa srečom!!' in brž proti jugu. Meja z Makedonijo: nič posebnega, razen tega, da je potrebna zelena karta. Pot skozi Makedonijo kot majhen skok in zjutraj sva že bila na grški meji.
 
Grčija: Welcome to Hell(as)!! Kar se šoferije tiče, definitivno. Noben se ni sekiral zaradi najinega preširokega vozila. Premikalo se je, to je bilo glavno. In premikati se mora po odstavnem pasu, ker se tam tako ali tako premikajo vsa vozila. Pravilo št. ena: če se pelješ po dvopasovnici, je to pravzaprav štiripasovnica, samo ti še ne veš za to. Pravilo št. dva: dvojna črta na sredi pomeni, da je tam. Je. Ko prehitevaš čez njo, je ne smeš čisto prevoziti z desnimi kolesi, z levimi pa lahko. Prehitevaš lahko čez njo, samo moraš vozilom nasproti na polno bliskati z lučmi in trobiti, da si umaknejo. Če kdo isto počne na nasprotnem pasu.. hja.. nimaš sreče.. Pravilo št. tri: če se za tabo pelje policist s prižganimi lučmi, to pomeni.. nič ne pomeni. Zaželel si je prižganih luči.  .. Slednje se nama je posvetilo, ko je tak policijski avto čez dvojno polno črto v ovinek in v škarje (bliskanje z lučmi in hupa) prehitel navaden občan.. in policist tudi trznil ni. Pri nas bi šoferja ustrelili kar na kraju dogodka, sopotniki bi pa dobili dosmrtno ječo ali kaj podobnega.

Notranjost Grčije: suho, zažgano, malce neurejeno, veliko smeti, veliko sonca.. neprijazno, balkansko in daleč od Evrope. Ljudje prijazni, okolica toliko manj. Prideva v Atene, imava še nekaj časa, poiščeva Akropolo (kar z avtom, čeprav sva za to porabila dve uri.. Akropola pa hrib sredi mesta, ki ga nikakor nisva videla... he he), pogledava stebre in stebričke pa kako figuro zraven in greva čakat, da se končno odpre prodaja kart za trajekt. E1 za tiste, ki iščete v Pirejih pravi dok. E1 in E2, skrajno desno. Ko boste tam, vam bo jasno.. Prideta še dva Slovenca (Mitja in Tina), ki nama razložita, da s kartami ne bo nič, ker je vse zasedeno.. ??? Odpre se pisarna in res: ni kart!! Lahko pošljeva na Rodos avto pa opremo in še kaj zraven, za naju dva pa na trajektu ni prostora.. Malce prerekanja, malce podkupovanja.. Nič. Gremo v port po karte: prijazna (in čedna) mladenka nama razloži, da kart ni. Midva pa toliko da ne padeva v jok.. no, jokala nisva, se je pa pogovor s črnolasko zapletel do te mere, da sva karte dobila za naslednji dan, za osebno vozilo, pa še spisek lokalov nama je dala, da nama ne bo dolgčas čakat.. Telefonsko? .. hm.. Vprašala nisva, to je res, po moje bi dobila tudi to, samo vprašanje, če bi bila prava. Pravila: po karte k punci samo fantje! Če vprašajo kakšen avto? Osebni. Kje? U, v E1 stoji.. Pa saj je osebni, star kadet.. In registracijo morate vedeti na pamet. Če hoče avto videti, potem rečite hvala lepa in v uličice k drugim prodajalcem. Teh je na kile, nekje boste karto že dobili. Ko se gre na trajekt, noben ne preverja, kakšen avto paše k vaši karti.. Tega v gužvi nobenega ne zanima. Midva sva privarčevala .. kar nekaj ( skoraj tretino zapravljenega denarja !!!) cekina.. Trajekti: Blue Star, GA Lines.. Prvi hiter, udoben, drugi malo manj hiter, tudi malo manj udoben..

 
Nevihta: saj res, dan čakanja smo preživeli na plaži na jugu Aten. Seveda če bo veter, bomo pa surfali. Pa nismo, smo se sončili. Kakšna plaža!! Premikajoče trgovine (2 Eur samohodeči shop), urejeno parkirišče, voda z dodatki.. ipd.. greš plavat in ti nasproti priplava hamburger.. pozneje greš še na kokakolo in to je to. Zastonj kosilo. Kakorkoli: bili smo tam, vseeno uživali (zdaj že kompanija z  Mitjo in Tino), dokler nas s plaže ni nagnala nevihta! Taka, poštena. Potem se je za nameček še skujal toti-mobil (akumulator) in tako nam ni ostalo drugega, kot da porivamo. Tomo se je hvalil potem okoli s SMS-i, da že drugi dan v Grčiji porival, jaz pa .. hm.. Vsekakor je dežnik, ki sva ga vozila od doma in je doma bil z moje strani deležen ogorčenja, prišel zelo prav. Kakšne so Atene v dežju? Zanimive.. Mokre.. Nič ne dela.. Kaos.. Smeti.. Kakšne so po dežju? Dobijo barvo..
 
Trajekt in pravila: kompanija se je razširila še za dva člana - Koko in Paulo. Primorci. Super družba! Na trajekt vzemi: spalko, brisačo, denar, fotoaparat, kakšno kapo in jakno ter veliko potrpljenja! Klima taka, da hodiš (tudi spiš) s kapo na glavi. Spanje na tleh. Sem študiral, da kabina ne bi bila tako slabo doplačilo. Vsekakor za družine in bolj občutljive punce tak način prevoza ni idealka. V tem primeru kabina, ko potovanje postane lahko do neke mere užitek. Mi tega nismo imeli, torej spanje na trdnem. Jaz sem se stisnil k oknu, da ma je zjutraj brebudil sonček in sem mu lahko pomežiknil.. čez par ur me je pa na palubi opekel (vedno iste težave). S sabo torej tudi kremo! Trajanje: 16 ur. .. potem pa RODOS!!
 
Tam, na Rodosu, se je pa dogajalo vse skupaj malce hitreje: izkrcavanje, menjavanje termina za vrnitev (kljub nakupu karte na fiksen datum to lahko uredite še tam pozneje vsaj dan pred odhodom), potem pa uro in pol vožnje do spota. Tam nas je čakala slovenska ekipa. Dobesedno čakala, ker smo jim peljali opremo, cedevito in majonezo. In ko smo prišli, je tudi pihnilo. Takoj v vodo in to z jadri 4.7 . Seveda: Ivan in Tomo kombinacija pomeni veter.
 
Prassonisi in pravila: obstajata dva načina prebivanja tam - šotor v bušu ali kamper. Stranišče je, vendar se je pametno vsaj parkrat pojaviti v trgovini, kjer je 'javni' wc. Stranišče urejeno. Tuši so, velja enako: kupiti malce kruha, da se te prodajalec zapomni, pa so vrata odprta. Sladke vode iz pipe ni, je prva kakih 20 km vstran. Midva se za slednjo nisva sekirala, ker sva imela rezervoar poln. Voda iz pipe je polslana. Trgovina je založena (sta dve trgovinici) in da se dobiti tudi nekaj opreme za surfarijo. Pa najnujneša hrana in pijača. Gostilni sta dve, ena prijazna do surfarjev, druga ima s surfarji težave. Lastnik slednje celo vsake toliko pokliče policijo, ki preganja kampiranje. V primeru (to se dogaja ob torkih), da pride policija, beži vstran od kampa in se delaj, kot da tisto tam ni tvoje.. Malce trkanja po šotorih in kamperjih, pa se zadeve hitro pomirijo. Zaradi takih nevšečnosti se v drugo gostilno (dogovor med surfarji) ne hodi. Sicer je pa v prvi dogajanje vključno s surfarskimi filmi in z natakarji, ki so se naučili tudi nekaj slovenskih besed.  Kampiranje: imajo traktor, tako da če ostanete s kamperjem v pesku, ni panike. Zakoplješ se pa hitro. Peska vsepovsod ohohoho.. Čez dva dni ješ makarone s pesko, umiješ posodo s peskom ipd.. Mivka.. Lopatk ne pozabit doma. Še posebno ne, če se namenite z v buš. Malce kopanja in vsak najde svojo luknjo. Drugih pravil pa skoraj ni. Trgovina, gostilna, stranišče, buš..
 
Surfarija: 6 dni in en večer. Toliko sva bila tam. Vozila 4.7 in 5.5. vedno nekaj od tega. Žal jaz nisem vozil testnega Loft-a (4.3), so pa zato drugi. Nisem prišel na vrsto. Dva spota: flah in val. Na obeh malce gužve, vendar se jo da zaobiti, če se surfarije lotiš zjutraj (do kake devete si lahko tudi sam na vodi) in zvečer (po sedmi zaključijo s surf šolo). Sicer je pa prostora tudi vmes zadosti, če le najdeš pravo špuro. Vala pravega midva nisva ujela, vsaj ne kar se velikosti tiče (govorili so o metrih), je pa bil, tako da lahko rečeva, da sva ga vozila. Tudi skočiti se ga je dalo. Surfarija?? Enkratno!! Konec dneva so pekle roke. Priporočilo: pomaga ogljičeva masta ali pa krema Bepanten. Ne pozabite tega doma!
 
Družba: SUPER!! Pravo vzdušje, kombinacija veselih Štajercev in Štajerk ter Primorcev pa še kakšen Avstrijec zraven. Idealka. S Tomotom sva bila povabljena tudi na večerno roštiljado, kjer sva imela kratek tečaj iz primorščine. Od zdaj naprej greva k prelestnim Primorkam samo še na panin in dižistivo. Če nama ponudijo kaj drugega, bova rekla, da ni pristno.. domače.. .. Bova res??  he he .. Rekla bova standardno, da ne smeva.. he he.. Štajerska družba pa itak polna smeha, Katja šefica plaže, za Nikota smo poskrbeli (fotke), Miha smo poslali po sladoled in Nadjo je bilo (samo) vedno veselje pogledati.. Tijek s kolegom nam je pobegnil, Žiga in Nina pa tudi vedno dobre volje in nasmejana. Kje češ parkirat drugje, kot v taki družbi. Žal so šli malce prej domov, sicer pa: ko so povedali, kako dolgo so bili tam, sva jim tako ali ta
 
Surfarija, kuhanje, fotografiranje, špageti (z marmelado), kakšna hrenovka. Pekoče roke, novi triki, skoki... Vse hitro mine..

Večere smo popepstrili z ogledom fotografij. Roka je bila iz dneva v dan bolj mirna in oko ostrejše. Sam sem bil zadovoljen tudi s svojim fotografskim izplenom. Tudi tukaj se učim, tako kot surfarije...

 
Dejansko sem si pa pravi grški otok predstaljal takole, kot je predstaljen spodaj. Mogoče nekoč, z nekom na dupust v tak kraj. Težko si predstavljam življenje na takem otoku.. Bi se ga navadil?
 
Včasih je tudi pri fotografiji potreben 'dober veter'..
 
Bušmani - vračajo se nekje konec meseca. Spoznali jih boste po pesku v laseh in še kje.. In po žuljih na rokah. Od kopanja in surfanja seveda.
 
Precej hitro sva morala domov. Priporočilo: za surf dopust je treba računati vsaj 20 dni. Pa sva kljub temu bila zadovoljna in hvaležna tudi za najinih 6 dni surfarije. Veliko je vožnje, a sva jo popestrila s tem, da sva jo vzela kot zanimivo potovanje. Nazaj grede sva naletela na trajekt, kjer se je kapitan pravkar učil limitiranja. Na vprašanje 'Kdaj pridemo?' so v pravilnih časovnih presledkih prihajali odgovori: 'Ob sedmih'.. ' Ob osmih'.. ' Ob desetih'... 'Ob dvanajstih' .. spraševati sva prenehala, ko je bilo rečeno 'two thirty'.. ok .. 'tu trti!!' . .In sva bila ob štirih popoldne v Atenah ter na poti domov. Konec koncev to je Grčija in kam za hudiča lahko uideš, če si na trajektu? Lepo, počasi, poglej si otoke in pokrajino. Poglej TV (naučil sem se 'kalimera - dobro juro' pa 'lado -mleko'.. in trenutno najbolj popularna pevka tam dol je Elena), pojej kaj, suvlaki in grško solato ter 'riž zavit v trtino listje' in podobne dobrote. Saj si v Grčiji! Pa Grkinje poglej.. poklepetaj in uživaj.. to sva lahko počela 20 ur.. kakšen dooolgčaaas - ali pa tudi ne.. Če nisi pripravljen na kaj takega, te ubije, če si, uživaš.. naslednjič bom užival!

Pot nazaj: čez Grčijo veliko radarjev!! Prometna nesreča tisti teden je sprožila neko reakcijo pri policiji, kar se je dalo videti tudi na TV. Makedonija je lahko tudi cenejša glede cestnine, če malce povprašaš o tečaju. Srbija je 7 % cenejša, če plačuješ v dinarjih! Cestnine v Srbiji so zelo drage (za naju 60 Eur v eno smer) in se splača varčevati. Deževalo je od Soluna naprej, na Hrvaškem sva dohitela jesen.. Ustaviva na Hrvaškem na bencinski in sedaj, že izkušena popotnika, vprašava: 'Ima nafte?' .. 'Ima ima'.. glupa Slovenca kakšnih 50 km pred Zagrebom sprašujeta, če mamo nafto.. Saj nismo mi Balkan.. 'Sipaj!'.. 'E čekaje momci, nemamo struje.. ali pokušajte na sledečoj crpki' .. ej jej jej..

Tomo: bilo je super, mar ne? Mitja in Tina: pridemo na panin! Hvala za elektriko! In sposojen štrik! Koko in Paulo, Marko in Anja: pridemo na dižistivo!! in teran! Povabite kaj! Veseli Štajerci: vidimo se na Balatonu! Tam je skoraj enak val! Žiga in Nina, Andraž, Konan, Matej, Aljaž, Ines,... Pa saj vas je preveč... Super družba! Drugo leto Tarifa mogoče?? Ekipno?